SVETOVNI DAN HRANE

Danes, 16.10., v okviru Organizacije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo praznujemo 75. svetovni dan hrane. Kljub razvitemu svetu in tehnološko naprednim načinom pridelovanja hrane, se več kot 2 milijardi ljudi dnevno srečuje s pomanjkanjem varne, zdrave in hranilne hrane. Ob današnjem dnevu pa me je najbolj presenetila objava NIJZ, ki je v svoji objavi ob tem dnevu, objavil sliko, kjer ni niti mesa, ne rib, jajc ali mlečnih izdelkov.

Od kar pomnim, je bilo v šoli vedno govora kako mi, v razvitem svetu, mečemo hrano stran, da je ne cenimo dovolj. Spomnim se celo, kako nam je učiteljica za gospodinjstvo predvajala prispevek, kako morajo v revnejših državah otroci za hrano brskati po smeteh. In žal je še vedn tako. Kljub številnim dobrodelnim organizacijam, ki se dnevno trudijo, da bi se tisti 2 milijardi zmanjšali in ne povečevali.

Na spletni strani Organizacije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo sem našla zaskrbljujoče podatke o poslabšanju situacije zaradi letošnje pandemije COVID-19. V primerjavi z lanskim letom, je letos lačnih 10 milijonov ljudi več. Zaradi ekonomskih razmer, bi se ta številka lahko povečala še za desetkrat.

Da ne govorim samo o eni skrajnosti, medtem, ko je veliko ljudi podhranjenih in ne zaužijejo zadostnih količin hrane in vseh makrohranil, so na drugi strani ljudje s prekomerno težo in debelostjo, katerih prehrana prav tako ni ustrezna.

Danes samo devet rastlinskih vrst predstavlja 66 % pridelka. Obstaja pa vsaj 300 000 različnih vrst, ki bi se lahko uporabljale za pridelovanje hrane. (1)

Kljub stalnemu raziskovanju za napredek, ima sistem še vedno pomankljivosti. Od rasti pridelka pa vse do končnega produkta, ki ga vzamemo v trgovini iz polc, se letno izgubi približno 14% hrane. Seveda je treba še upoštevati količine hrane, ki jo zavržemo. Odstotek izgube hrane pa je tudi odvisen od tehnološke razvitosti države.

Na primer, v podsaharski Afriki je med proizvodnjo, shranjevanjem in ravnanjem izgubljenih 83% hrane, s strani porabnikov pa samo 5%. (2) Z uvajanjem tehnologije in podučevanjem lokalnih kmetov v nerazvitem svetu, bi prihajalo do manjših izgub hrane.

Kaj pa odnos do hrane? Spomnim se, kako smo morali biti v zadnjih dveh letih osnovne šole dežurni v kuhinji in pospravljati ostanke učencev, ki so jedli kosilo v šoli. Tega najverjetneje ne bom nikoli pozabila, saj so bile količine zavržene hrane enormne. To verjetno pomeni, da je odnos do hrane naučen doma. Moj namen ni, da se hvalim in pridigam, tudi jaz sem verjetno kdaj pustila kosilo, ker mi ni pasalo, sem bila sita oz. sem se verjetno tudi kdaj zmrdovala. Vendar sem pojedla kasneje. In tak odnos do hrane se je obdržal do danes. Zelo nerada vržem hrano stran. Če pa že jaz ne pojem, jo pa kdo drug. Mislim, da bi morali biti hvaležni za hrano. Že res, da jo velikokrat jemljemo kot samoumevno, vendar je tako razmišljanje napačno. Kar spomnimo se, kakšna panika je nastala v začetku marca, ko je v trgovinah zmanjkalo kvasa in so bile le-te čisto izropane. Šele takrat so ljudje pomislili, da pa hrana le ni tako samoumevna. Res pa je tudi, da je ta instinktni nagon hitro dvignil naš ego in je tako vsak hotel nakupiti vse na zalogo in ni niti pomislil, da bi pustil kaj še za druge. Ja, v trenutkih panike človek postane neprepoznaven.

Sedaj, pa bi se rada še dotaknila teme, katera je skoraj vedno zamolčana in nikoli predstavljena. Jaz pa bi želela, da se o tem govori. Celo NIJZ je danes nakazal, kakšna je zdrava in primerna prehrana, ki bi preprečila naslednje izbruhe pandemij. Velikokrat slišimo, da ni mogoče pridelati zadostne količine hrane, da bi nahranila cel svet. V najnovejšem dokumentarcu Davida Attenborougha, A life on Our Planet, je ena od rešitev za ustavitev globalnega segrevanja, da se prostoru namenjenemu pridelovanju hrane za živino, povrne njegova izvrina vloga - vrnitev naravnega habitata za živali, ki so tu živele preden se je zemlja začela izkoriščati za živinorejo in pridelovajne hrane za le-to. Če bi uživali samo hrano rastlinskega izvora, bi potrebovali samo polovico ozemlja, katerega ta trenutek izkoriščamo za pridelovanje hrane za živali. Sprostila bi se površina v velikosti Afrike.

Na letošnjem Vegafestu, je Slovensko vegansko društvo delilo zloženke v katerih so predstavili posledice uživanja mesa. Kar tri od štirih novih nalezljivih bolezni prihajajo od živali. Ebola izvira iz lova na živali. Prašičja gripa izvira iz prašičjih farm, ptičja pa iz tržnic in farm piščancev. SARS epidemija izvira iz mesa cibetovk na tržnici... (za več inforacij, ti tukaj pripenjam povezavo do žloženke.)

Hrana je za naš obstoj ključnega pomena. Je naše gorivo in tudi zdravilo. Čemu je potem ne izbiramo zavestno. Z vegansko prehrano, ne pripomoremo k onesnaževanju planeta in krčenju življenjskega habitata divjim živalim. Na ozemlju, kjer se je prej pridelovala krma za živali, bi se zdaj lahko pšenica, koruza, soja in druge žitarice ter stročnice, ki bi močno zmanjšale številko lačnih ljudi po svetu. Z veganstvom lahko prihranimo ogromne količine vode, ki se porabi pri pridelavi in predelavi mesa (za 1 mesni hamburger se porabi 2400 litrov vode) in gojenju hrane za le-te. Preprečimo izbruhe novih pandemij in bolezni.

Sodobni način življenja se je že večkrat pokazal za ne zdravega, škodljivega za nas, za naše zdravje in tudi škodljivega našemu planetu. Čas je, da si nehamo zatiskati oči pred resničnostjo. Veganstvo je eden od najučinovitejših in najhitejših načinov za rešitev problemov sodobnega sveta.